A) Vedenje, ki posameznike spodbuja k posredovanju v skupinskem okolju.
B) Pojav, pri katerem je manj verjetno, da bodo posamezniki ponudili pomoč v nujnih primerih, ko so prisotni drugi ljudje.
C) Instinktivni odziv za pomoč v nujnih primerih.
D) Študija, ki je pokazala, da so ljudje bolj pripravljeni pomagati, če so sami.

A) 1990.
B) 1968.
C) 1975.
D) 1982.

A) sposobnost hitrega sprejemanja odločitev.
B) Povečan občutek osebne odgovornosti.
C) Močne individualistične vrednote.
D) Razpršitev odgovornosti.

A) zavedanje o nujnih razmerah.
B) Odločitev o posredovanju.
C) Neposredno ukrepanje za pomoč.
D) Ocenjevanje zadevnih tveganj.

A) Pospešuje odzivni čas v nujnih primerih.
B) Ne vpliva na odzivni čas v sili.
C) Upočasnjuje odziv na nujne primere.
D) Vpliva le na odzivni čas posameznika.

A) neupoštevanje prisotnosti drugih v nujnih primerih.
B) Izobraževanje posameznikov o pojavu in njegovih posledicah.
C) Spodbujanje individualističnega odnosa v skupinskem okolju.
D) Spodbujanje ljudi, da se zanašajo izključno na skupinsko odločanje.

A) Ljudje čutijo manjšo osebno odgovornost, da se odzovejo, kadar so prisotni drugi.
B) Ljudje v izrednih razmerah selektivno prenašajo odgovornost na druge.
C) Ljudje se učinkoviteje odzivajo v skupinah kot sami.
D) Ljudje čutijo večjo osebno odgovornost, da se odzovejo, kadar so prisotni drugi.

A) Prevzemite osebno odgovornost in ukrepajte.
B) Izogibajte se vpletenosti v nujne primere.
C) Pri usmerjanju vedenja se zanašajte na družbene norme.
D) Predvidevajte, da vam bo pomagal nekdo drug, in odidite.